Žalostinka Krasu

Sred ogorkov je obstala,

vse okoli nje pepel, puščava.

Tam, kjer nekoč me je objemal hrast,

nič več ne slišim trave rast.

Pogled je orosel in otopelo tava.

Kaj dala in kaj vzela je narava ...

V grlu misel grenko zadoni,

otrpne žila,

zbode v kri.

Pred mano eno samo uničenje,

grenak prizor zareže čez življenje.

Vse, kar imela je, je v ognju izgubila.

Usoda grenka je, nemila,

neusmiljena je ognja sila,

naš ljubi Kras v črnosivo je ovila.

Povej mi, mati mila,

iz katere čaše duša zdaj bo pila?

Kam bo težke misli odložila?

Kje srce si bo spočila?

Katerim borom, travam govorila?

Kje cesta se zelena bo še vila?

Ogorek tu, ogorek tam,

le kraški kamen je ostal,

črn, tih in sam.

Iz zelenja v pepel,

starec Kras je osivel.

Po poteh, koder nekoč noge so me nosile,

zdaj tod stojijo le gomile.

Popadali so bratje bori,

gmajno razruvale granate,

opustošen je sin ruj,

vsak korak zdaj tu je tuj.

Prašno sonce sije čez obraz,

Upadel, nem in poln raz ...

Samo tihota iz tihot ugaša,

Krasu čas ne prizanaša,

na obzorju medla luč ugaša,

samo ugaša, iz tihot ugaša.

Trpljenje veže generacije,

pogled, objem, beseda, dve,

sosed sosedu lajšamo gorje.

In gre ...

Kras moj, se vrneš še?

Lejla Kolman Batagelj